moja

zgodba

…mini hvalnica ustvarjanju, naravi in drugim lepotam življenja….

zakaj...

Če bi se lahko izrazil z besedami, ne bi bilo razloga za slikanje. Edvard Hopper

Včasih me kdo vpraša, kdaj in zakaj sem sploh začela slikati…. Pa saj slikamo že v vrtcu… Itak se vsi rodimo s potrebo po ustvarjanju, pa če si priznamo ali ne. Potem pa enkrat postanemo odrasli in takrat ni več časa za te hece. Moraš postati nekaj, s čimer boš lahko dobil službo. In tako sem pač postala ekonomistka. Logično razmišljanje in številke mi sicer niso tuje. Mi je pa svet, usmerjen samo k več in hitreje. Ta me nikoli ni izpolnjeval. In me vsako leto manj.

Ustvarjala pa sem vedno rada. Včasih sem šivala, nato izdelovala nakit iz žice ter kristalov. Trenutno pa najraje slikam. Uživam tudi pri ustvarjanju v različnih tehnikah (npr. v akrilu, mešani tehniki), ampak akvarel je pa tista, ki mi vedno znova naredi tisti vau občutek. Tako videz končnega izdelka, kot sam proces ustvarjanja.

Slikam po navdihu...

In impulzivno… To se mi zdi največji čar ustvarjanja in najboljši žur (čeprav je rezultat večinoma boljši, če se ustvarjanja lotiš premišljeno). Igranje, brez da pričakuješ karkoli kot rezultat, je največja nagrada.

Pogosto me pokličejo motivi iz narave, zanimiva svetloba in utrinki s potovanj. Ah, potovanja… Tam se svet vrti drugače in na novo in tam sem jaz res jaz. S slikanjem se nekako vračam tja.

Ženske obdane z naravo...

To je pravzaprav meditacija. Tako kot stati v gozdu ali na cvetočem travniku. Ali pa lebdeti v morju. Večkrat si prav zares zaželim, da bi se ulegla na mah ali med travniške cvetlice in samo opazovala in uživala v trenutku in občutkih. V tej povezanosti z naravo in umirjenosti… Obojega nam v današnjem svetu primanjkuje.

Akvarel mi je pisan na kožo...

Včasih je hiter in svež. Drugič spet me umiri, saj je opazovanje njegovih čarovnij sproščujoče… Uči me, da ni potrebno vedno imeti vsega pod kontrolo. Tako kot v življenju. Lažje in lepše je, če se prepustiš toku. Če mu dovoliš, ustvari čudovite stvari. In to velja tudi za akvarel… V resnici pa je bila ljubezen na prvi pogled. Njegova lahkotnost in prosojnost sta mi bili všeč odkar pomnim. In to, kako lepo ujame svetlobo. Ko pa sva se spoznavala, sem večkrat obupavala. In še vedno je najin odnos vihrav… Taka je pač njegova (ali pa moja) narava.

Ustvarjam iz in zaradi sebe...

Sem pa počaščena, če moje slike nagovorijo tudi tebe, ki ceniš naravo, pristnost in veselje do preprostih stvari. Tebe, ki ponosno izražaš svojo edinstvenost. In iščeš ravnovesje v tem svetu, v katerem nama je namenjeno živeti. Ja, ŽIVETI…

Hvala nama obema…ker se na to sem in tja opomniva…

Slikati pomeni verjeti.

V prostor onkraj tega, vidnega, znanega in otipljivega.

Vsaka slika je portal v nov, še nekaj minut pred prvo potezo neobstoječ svet.

Med prosojnostmi in med naloženimi nanosi barve … v našem odzivu na podobo – tam se prepoznamo kot Popotniki.

Živa, hvala Ti, ker slediš tej čarobni poti Navdiha.

mentorica Nataša Jan Virant, akad. slik., mag. um.

povabim te

v svojo malo galerijo.

Živa Štrukelj